Panji so osnovni del čebelarske opreme. Od pravilne izbire panja je odvisno kakšne donose bomo imeli – velike ali majhne, , koliko časa bomo potrebovali za oskrbo čebel – veliko ali malo, kako se bodo čebele počutile v panju in ali bodo iz panjev rade rojile oziroma nerade rojile.
V naši zgodovini smo preverili veliko panjskih sistemov. Z boljšim ali slabšim uspehom. Ugotovili smo da je klasični AŽ panj za naše potrebe premajhen in da nam tudi nakladni panji ne ustrezajo.
Glede na ugotovitve smo iskali primeren panj. Našli smo 3 etažni AŽ panj. Ugotovili smo, da je največji problem tega panja, da čebele tretje etaže ne marajo (kar je povezano z njihovo genetiko). Namreč, ko so še živele v duplu so satje začele graditi na stropu panja. Z donosom medu so to satje polnile in zalego potiskale proti dnu panja – vhodu v panj. Ko so med rabile pa so zalego pomikale nazaj proti stropu panja. Torej je bil pri njih nad zalego vedno SAMO med. Kar je zapisano v njihovi genetiki – zato še vedno »vedo« da nad zalego NI praznega prostora za donose medu. Nekako napolnijo največ eno naklado nad zalego. Kar nakladni čebelarji rešijo tako da med pašo dvignejo polno naklado medu (iznad zalege) in vmes postavijo novo naklado. Čebelarji v 3 etažnih panjih pa tega ne delajo (vsaj večina ne) in so zato izumili veliko različnih načinov, da bi pa čebele vseeno prepričali, da nosijo med v 3 naklado. Vsi pa pomenijo ogromno dela, kar je za nas neprimerno.
Všeč nam je bil panj z 11 sati v katerega lahko dodamo še 3 sate počez. Problemov z 3 naklado tu ni – notri pa je približno isto število satov kot v 3 etažnem panju. Na voljo so bili Grajšev in Kozinčev panj. Vedeli smo da ima tudi Zdešar nekaj podobnega – samo ga ni hotel pokazati.
Po sili razmer in z veliko kompromisi smo naredili naš panj 11+3. Je malo globlji in višji od ostalih panjev in ima manj delov. Glavna zahteva je vedno bila, da se čebele v njem počutijo odlično. Hkrati pa mi z njim delamo enostavno. Ker je pri tem čebelar vedno največji problem, se od osnovnega AŽ panja nismo hoteli preveč oddaljiti. Tako smo iz panja odstranili dele, ki so bili prekomplicirani (za narediti) in s katerimi je bilo preveč dela pri oskrbi čebel. Panj smo poenostavili, hkrati pa smo naredili možnost, da ga povečamo v času rojenja in močnega medenja. Tako da ima takrat 28 satov.
Sedaj imamo panj, ki se preko zime obnaša enako kot klasični AŽ panj (zato znanje o oskrbi takega panja že imamo) in poleti kot kak velik nakladni panj . Panj 11+3 je za nas daleč najboljši panj.
Glede na to da z lesenimi panji sploh nismo bili zadovoljni. Pojavljal se je namreč problem pokanja sten in s tem je prišlo do prepiha v panju – kar vedno povzroči »tečne« čebele. Zaradi delovanja lesa so se premikale tudi matične rešetke in s tem so matice uhajale v medišče. Hkrati so bili to predragi panji. Sicer smo jih izdelovali sami – pa še vedno je bilo v njih preveč dela.
Že v 80 letih prejšnjega stoletja smo pričeli z preizkušanjem iverke – kot materiala za panje. Prve ugotovitve so bile spodbudne. Naredili smo več različnih konstrukcij in vmes spremenili iverko v iveral. Šele po letu 2001 smo naredili panj podoben sedanjim. Odpravili smo vse težave, ki so se pojavile ob naših začetkih in z sedanjimi panji smo izredno zadovoljni.
V letu 2013 smo posodobili proizvodnjo panjev in jih ponudili na trgu.
Zaradi povpraševanja po lesenih panjih smo v letošnjem letu izdelali tudi panj iz smrekovega lesa.
