Ko smo začeli čebelariti smo imeli velike težave z odkrivanjem satov. A trgu je bilo možno dobiti vilice ali nož za odkrivanje LR satov (po ameriškem vzoru). Z vilicami je delo počasno z nožem pa nismo mogli odkrivati – pri nas je bil popolnoma neuporaben. Z nožem za pršut pa je bilo težko delati.
Tako smo izumili nož prilagojen za točenje medu.
Na prvi pogled se od ameriškega razlikuje po tem da ima priključek na ročaj raven. In nabrušen je povsem drugače. Pri brušenju smo sledili zahtevi da se nož ne zadira v les, ko vlečemo po letvici sata. Kar je nož za pršut delal. Hkrati pa nam ni bilo všeč da celotni nož potuje skozi med ko režemo pokrovčke.
Po daljšem poizkušanju smo našli način brušenja, ki omogoča da se nož sata dotika z majhno površino hkrati pa se nikoli ne skrha.
Nož se najlažje uporablja z našim odkrivalnikom za sate. Težava (vseh nožev) je da ko je nož umazan začne trgati sate. Torej je pred vsakim potegom po satu potrebno nož očistiti. Pri nas smo to rešili tako, da imaš na odkrivalniku del ki omogoča da enostavno z enim potegom (ko primeš nož) očistiš vosek in med z njega. Druga možnost pa je (kar pa nam ne ustreza), da imamo ogrevan nož. Pri tem se pojavi težava z prekomernim segrevanjem medu pri odkrivanju – in nevarnost povišanega HMF v medu že pri točenju. Namreč če nož malo ogrevamo ne pomaga nič – če ga pa veliko pa žge vosek in med. hkrati pa je tu še problem elektrike za ogrevanje – grelci so namreč veliki porabniki elektrike in torej za uporabo na terenu manj pomembni.
